Zjutraj nas ni pozdravilo nič kaj prijazno vreme. Megla je prekrivala Polico in o lepem vremenu ni bilo ne duha ne sluha. In kaj bomo zdaj? Gremo na pohod ali ne? Torbe, ki smo jih za vsak slučaj prinesli v šolo, so tiho in brez volje čakale na odločitev. Učenci in učenke pa še bolj. Jaaaaaaa, se je razlegel glas po šoli. Gremo! In smo šli. Bolj, ko smo se vzpenjali na Blečji Vrh, topleje je postajalo in pobožali so nas sončni žarki. Ni lahek ta vzpon in postajali smo že malo utrujeni. Končno je prišel čas za krajši počitek.  Pohod smo nadaljevali po gozdni poti, ki je bila spolzka in blatna. Čez potoček, ki nas je spremljal, so bile narejene lesene brvi. Biti smo morali zelo previdni, da nam ni spodrsnilo. Prišli smo do slapu. Tukaj smo si pošteno oddahnili in pojedli malico. Med potjo smo šteli močerade. Veste koliko smo jih videli? Dvaintrideset, pa če verjamete ali pa ne.

Pot smo nadaljevali ob potoku navzdol proti Dednemu Dolu. V ogradi sta se pasli ovci, na pašniku pa konji. Zagledali smo znano pot, ki smo jo prehodili lani, ko smo obiskali Višnjo Goro. Vedeli smo, da bomo kmalu v šoli in da nas že čaka kosilo.