Elba v četrtek, 22. 3. 2018

Danes smo se prebudili v lep, nekoliko hladen, a sončen dan. Modro nebo in čudovito morje azurne barve sta nas nabila s pozitivno energijo. To pa smo potrebovali, saj je bil danes dan, ko smo se zbrali v gledališču. Tam je v prijetnem ambientu potekala zanimiva predstava, nekakšna mešanica posnetih filmčkov in v živo odigranih prizorov, vse skupaj pa sta povezovala čudežni duh iz stekleničke in ptička taščica. Videli smo zgodbe iz vseh držav, ki nastopajo v projektu, v živo pa smo zgodbe odigrali predstavniki Latvije, Elbe in Slovenije. Po predstavi smo si šli odpočit na plažo, kjer smo nabirali material za pouk naravoslovja, saj nismo pozabili na obljubo, ki smo jo dali učiteljici. Kosili smo v eni najboljših restavracij na celem otoku in z gotovostjo lahko trdimo, da je pica v Italiji lahko fantastična. Popoldne smo odšli na sprehod po obali, kjer smo lovili čudovite razglede in videli eno izmed znanih plaž v Portu Azzurru. Popoldne pa je vsaka družina preživela po svoje in vsakemu izmed nas se je v tem tednu zgodilo kaj drugega. Vtise bosta z vami danes delila Ema in Vid:

Sreda:
Včeraj je bil zanimiv dan. Sicer je večinoma deževalo in močno pihalo. Dopoldne smo bili v šoli na delavnicah z učenci. Naredili smo nekaj zelo zanimivih reči. Na primer sol, ki je v lončku, pobarvana, in ima aromo eteričnega olja. Popoldne smo preživeli z gostitelji, mi smo se tako odpravili na čaj ob plaži in se zapeljali v sosednje mesto. Zvečer sem se utrujena zleknila na posteljo in zaspala.

Zjutraj sem se zbudil v oblačno jutro, ki sem ga nadaljeval z nakupom kulija v knjižnici. Do devetih sem se družil z učenci iz Capoliverija. Nato smo se z učitlejico odpeljali v Porto Azzurro in imeli generalko za četrtkovo prireditev. Naša igra o Kekcu je po moje najboljša. Dan smo nato preživeli na plaži in v butikih. Popoldne pa smo si ogledali tudi muzej mineralov.

Učiteljici naj dodava le to, da v Italiji čas teče drugače in ljudje niso tako zelo vznemirjeni, če ne gre vse po načrtih. Morda bi bilo dobro kaj te pomirjenosti vnesti tudi v naše kraje – učenci se veliko več družijo v resničnem, ne samo v virtualnem svetu, telefonov pa v šolo učenci sploh ne nosijo, saj so strogo prepovedani. Tako čas med odmori v urah, ki trajajo 50 minut, preživijo v pogovoru in pogosto tudi petju ter igrah. Učenci so uspeli spoznati drugačen način življenja, in čeprav smo imeli prvi dan vsi težave s prilagajanjem, morava povedati, da se uspešno navajamo na to, da če zamudiš minuto ali dve, še ne pomeni konec sveta.

Da boste videli, kaj počnemo, vam prilagamo nekaj slik.

(Skupno 75 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost