O plebiscitu in rojstvu naše domovine

Saj veste – učenci Osnovne šole Brinje Grosuplje, spoštovani starši in prijatelji naše šole. Vsako rojstvo je pričakovanje! Koliko časa so vaši starši, dragi učenci, čakali tisti posebni dan – dan vašega rojstva. Pa ne samo starši, tudi dedki in babice, prijatelji in sosedje in ko ste prišli – ja, takrat je bilo veselje neizmerno!

Tudi rojstvo naše države je bilo težko pričakovano. Dolgo smo sanjali sanje o svobodni domovini, samostojni Sloveniji in svoji državi  – verjetno vse od leta 1550, ko nas je Trubar v svojem predgovoru h Katekizmu pozdravil tako, kot se prepoznavamo in pozdravljamo tudi danes: ”Vsem Slovencom …” Pred 470-imi leti je zapisal te besede, nas imenoval Slovence, nam vdihnil  besede in črke, ki so rasle z našimi željami po svobodi skozi stoletja.

In prav na današnji dan – 23. decembra 1990, pred tridesetimi leti torej, smo se Slovenci udeležili plebiscita, ljudskega glasovanja, najpomembnejšega! Odločali smo o samostojnosti in neodvisnosti svoje države! Slovesna razglasitev plebiscitarnega rezultata je potekala na seji Skupščine Republike Slovenije 26. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 odstotno udeležbo. 1.289.369 udeležencev (95 %) se je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar predstavlja 88,5 odstotkov vseh takratnih volilnih upravičencev. Naslednje leto 25. junija 1991 je Slovenija postala samostojna in neodvisna država. To je bil največji dosežek našega naroda, ki je v stoletjih ohranil svoj jezik in kulturo, čeprav brez svoje države oz. samostojnosti. Pred 30-imi leti smo torej smeli pogledati svobodi v oči – z izjemnim, neponovljivim rezultatom plebiscita, pol leta za tem pa smo pozdravili rojstvo naše države.

Za tako odločitev je potreben pogum! Pa tudi sodelovanje in složnost. Mar ni tako tudi v življenju in v razredu? Tudi če smo na daljavo, delamo drug z drugim, spoštujemo drug drugega in pomagamo sošolcu, morda tudi učitelju ali učiteljici, ki ji ali mu za hip zmrzne ekran ali pa je spet pozabil, pozabila vklopiti mikrofon! Ja, pogumni smo po tridesetih letih od odločitve za samostojnost naše domovine. In s pogumom zremo v naslednjih trideset in trideset let in vsa prihodnja leta, ki jih boste v svobodni državi gradili vi, mladi.

Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti. Ljubil sem jo. … potapljal sem se v valove njenih žit, sam, sam s seboj, le z mislimi svojimi skrit v molčeči družbi mladega hrepenenja, mlad, mlad — to se pravi: v srcu vsega življenja.”         (O. Župančič, Duma)

Ostajamo v srcu vsega življenja! Mladi, s svojo 29-letno državo, tisočletnimi prizadevanji zanjo in mladostjo, ki je nič ne zaustavi! Naj bo praznovanje ob 30-letnici plebiscita in dneva samostojnosti in enotnosti ponosno!  Iskrene čestitke vsem!

(Skupno 267 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost