Pravljice izpod peresa naših šestošolcev

Šestošolci so v preteklih tednih veliko ustvarjali – napisali so celo pravljico. Takšno, posebno, saj so v njej zmešali osebe in dogodke iz različnih znanih in manj znanih pravljic. Nekatere osebe in dogodke pa so si celo sami izmislili. Preberite, kaj je nastalo izpod spretnih nalivnikov in tipk.

 ČAROBNA VŽIGALICA

Nekoč pred davnimi časi je živel ubog drvar s svojo ženo in dvema otrokoma; dečku je bilo ime Janko, deklici pa Metka. Vedno je bilo malo kruha pri hiši in ko je nastala lakota v deželi je zavladalo pri drvarjevih veliko pomanjkanje. Pa je drvar rekel svoji ženi: »Kaj naj storiva? Ne moreva preživljati otrok«. Žena pa mu je hudobno odgovorila: »Jutri zgodaj zjutraj ju peljiva v gozd in jima dajva še zadnji košček kruha. Otroka ne bosta več znala priti domov in midva bova živela brez skrbneje«. Drvar se je strinjal in prav tako se tudi zgodilo. Janko in Metka sta tavala po gozdu in kar na enkrat srečala Sneguljčico. Sneguljčica ju je zagledala in se ju razveselila. Janko in Metka sta ji povedala vso svojo zgodbo. Sneguljčica je odločno spregovorila: »Pridita živet k meni v kočo k sedmim palčkom«. Janko in Metka sta brez pomisleka tekla za Sneguljčico. Ko so prispeli sta se  najedla, umila in mehko zaspala. Zjutraj sta se odločila, da odideta nazaj na pot. Na poti je Metka zagledala ubogo deklico z vžigalicami na tleh čisto premraženo. Janko in Metka sta slekla svoje plašče in v njiju zavila premraženo deklico. Z deklico sta hitro odhitela nazaj k Sneguljčici. Ko jih je Sneguljčica videla pred vrati sploh ni spraševala kaj se dogaja ampak ju samo spustila naprej. Ravno tisti čas pa je bila pri njej Trnuljčica. Janko in Metka sta uspešno oskrbela deklico. Deklica se jima je zahvalila in vprašala kako se naj jima zahvali. » Nimam veliko « je odgovorila deklica »imam le vžigalico, ki ti stori kar si poželiš«. Janko in Metka sta vzela čarobno vžigalico in si zaželela da bi imela pred sabo veliko hrane. V trenutku so bile pred njima same dobrote (pogača, pečena gos, malinov narastek, čokolada, krompir …). Prav tako sta si zaželela da bi deklica imela dovolj oblačil. Odšli so spat. Zjutraj ko se je Janko zbudil je zagledal pred sabo Metko s svojim princem. Janko jo je vprašal kaj se dogaja. Povedala mu je, da se je preden se je zbudil poročila. Janko je bil jezen da je brez njega uporabljala vžigalico. Zato je Janko naredil enako in si zgradil svojo palačo. Nato je Metka zgradila palačo z vrtom. Janko je zgradil palačo z vrtom in bazenom. Metka je zgradila palačo z vrtom, bazenom, in športno telovadnico…..in tako se je prerekanje nadaljevalo, dokler se nista začela prerekati od koga je. Pulila sta si jo iz rok in kar na enkrat je bilo slišat zvok. BUM!. Vžigalica se je prelomila stvari, ki sta si jih zaželela so izginile in že spet sta bila le revna izgubljena otroka.

FRANJA REPOVŽ, 6. d

MOJA PRAVLJICA

Enega dne je živel kralj, ki je imel 3 sinove. Kralj se je z njimi igral, dokler niso zrasli. Ko so zrasli, je kralj hotel, da si najdejo nevesto. Kralj se je domislil ideje – rekel je sinovom, naj vzamejo lok in puscico in izstrelijo puščico; kjer puščica pade, tam bodo našli nevesto. 2 starejsa sinova sta si našla nevesti, najmlajši pa je šel do puščice in je našel zraven puščice žabo. Žaba pa mu je rekla, naj jo vzame za nevesto. Mlajsi sin je razmislil in rekel: “Prav, vzel te bom za nevesto.” Po 1 dnevu je sledila poroka. Ko je mlajši sin poljubil žabo, se je žaba spremenila v prelepo nevesto.

AMELAID BAJRIĆ, 6. d

PRAVLJICA 

Nekoč je živela punčka, ime ji je bilo Rdeča kapica. Živela je ob Blejskem jezeru v stekleni koči. Mama ji je dala polno košaro orehov, da jih odnese bolni babici v mesto.

Rdeča kapica je bila zelo nesramna in namesto, da bi se odpravila v mesto k babici, je zavila v gozd k prijatelju volku. Pojedla sta vse orehe, ki so bili namenjeni babici, nato pa je košaro napolnila s kamenjem. Z volkom sta se odpravila k babici v mesto. Babico je čuval strašni lovec, ki je stražil hišo, da ne bi kdo vstopil, saj je sam želel pojesti babico. Lovec je pojedel babico in legel na njeno posteljo. Na vrata sta potrkala Rdeča kapica in volk ter vprašala babico, če lahko vstopita. Slišal se je možat glas, ki jima je rekel, naj vstopita. Zagledala sta lovca na postelji in ga vprašala, kje je babica. Odvrnil jima je, da jo je pojedel. Vzela sta nož in zarezala v trebuh lovcu in rešila babico. Kamne iz košare sta stresla lovcu v trebuh in ga zašila ter vrgla v vodnjak. Babica je bila srečna, ker sta jo rešila in jima ni zamerila, ker sta ji pojedla orehe.

Živeli so v mestu, kot srečna družina, do konca svojih dni.

ARNES LJUTIĆ, 6. d

Nekoč pred davnimi časi je živel mladenič, ki se je hotel oženiti. Neki dan se je odpravil na pot. S seboj je vzel tri hlebce kruha. Šel je čez vse gore in travnike. Ko se je že vstavil, je hotel pojesti prvi hlebec kruha, je pred njim stal volk, ki se je delal, da je prijazen, v resnici je bil pa zloben. Volk ga je vprašal, če mu da en hlebec kruha. Mladenič mu je dal hlebec in odšla sta naprej po poti. Volk je mladeniča vprašal, če mu da še en hlebec kruha. Mladenič mu je znova dal hlebec kruha, saj se mu je žival smilila. Med potjo je volk mladeniču vzel še en hlebec kruha. Mladeniču se je čez nekaj časa pred očmi zavrtelo in je padel. Ko ga je volk že hotel pojesti, je mimo prišel lovec s puško v roki. Lovec ga je ustrelil in mladeniča na ramah odnesel v kočo. Ko se je mladenič zbudil, je pred njim sedela Rdeča kapica. Oba sta se zaljubila drug v drugega in se srečno poročila. Skupaj sta živela srečno do konca svojih dni.

JURE URBANČ, 6. d

MOJA PRAVLJICA

Nekoč pred davnimi časi je v čarobnem gozdu v visokem stolpu živela Zlatolaska, ki je bila vesela, prijazna in radovedna deklica. Skupaj z njo so živeli še trije kozlički. Ti pa so bili poskočni in prisrčni. Skupaj so se zabavali,plesali,igrali,peli… dneve in noči, še posebej pa so se  radi smejali šalam.

Nekega dne je k njim pritekla deklica, ki je niso poznali. Povedala jim je, da je Pepelka, da rada pleše in poje ter da živi v palači.  Zaupala jim je, da  se  je sprehajala po čarobnem gozdu, nato pa se je izgubila, saj je zagledala čudno osebo. Ta oseba pa je imela dolg nos z bradavico. Izgledala je prav grozno. Pepelka se je zelo ustrašila te osebe, sploh ko jo je začela loviti. Tako je prišla do tega stolpa. Ni vedela, kje sploh je.Vsi štirje so jo osuplo gledali.Pepelka pa je hitro in prijazno dodala, če lahko ostane pri njih.Vsi so ji rekli, da je dobrodošla.Tako se je Pepelka udobno namestila, pripravili so ji ležišče, ji ponudili malo hrane in vsi so se začeli zabavati. Pepelka je kmalu ugotovila, da jim lahko popolnoma zaupa, tako da jih je zvečer vprašala, če sestavijo načrt, kako bi se znebili te čudne osebe, da bi bil gozd bolj varen. Premlevali so in skupaj našli pravo rešitev. Odločili so se, da nastavijo tri pasti po okolici, kjer se je ta oseba sprehajala in ponujala strupena jabolka. Dva kozlička sta se skrila za eno past, Pepelka za drugo ter Zlatolaska za tretjo, en kozliček pa se je javil, da bo za vabo. Bilo je zelo napeto, a na koncu jim je uspelo. Grozna oseba se je ujela v njihovo vabo. Spoznali so, da gre za zlobno mačeho. Hitro so jo poslali v kraj zlobnih oseb, da v čarobnem gozdu ni več delala težav. Vsi prebivalci čarobnega gozda so bili ponosni na svojih pet junakov, ki je rešilo to vas. Zlobne mačehe pa niso nikoli več videli. Prebivalci čarobnega gozda so tako živeli v najprijaznejši vasi do konca svojih dni.

LARA OBLAK, 6. d

Nekoč pred davnimi časi je živela dobra vila.Nekega dne je vila srečala peka Miš Maša. Miš Maš in dobra vila sta se poznala ter spoznala še mladeniča. Odločili so se, da bodo postali trije mušketerji. Začeli so se bojevati z drugimi vitezi. Takrat je vila dobila ognjeno moč, Miš Maš električno moč in deček moč vode. Postali so trije mušketerji s super močmi. Živeli so v jami z veliko orožja in načrti. Nekega dne se je v mesto preselil zlobnež po imenu Gargamel. V mesto je spustil svoje zmaje, da bi ubil vse ljudi, ki živijo v tem mestu.Trije mušketirji so dobili sporočilo, da nekdo napada mesto. Takoj so pohiteli in se začeli bojevati. Vila je vzela puščice za uspavanje in uspavala vse tri zmaje. Gargamel je hitro zbežal. A ko je bežal, ga je ujela policija in ga dala v zapor. Trije mušketerji so zmaje odpeljali v skrivno mesto v New Yorku ter jih zaprli v ječo. Trije mušketerji so živeli srečno do konca svojih dni.

NEILI ELERŠEK, 6. d

 MIŠKOLIN IN NJEGOVI PRIJATELJI

Nekega jesenskega  dne sta  se  Miškolin in njegova  žena  Miša odpravljala proti njunemu domu. Bila sta namreč na velikem sejmu buč v njihovi vasi.

Med potjo sta srečala veliko živali in z vsako sta rekla kakšno besedo ali dve. Ko sta prišla s sejma, je Miša skuhala bučno juho. Po juhi je dišalo po celi vasi. Tako, da so skoraj vse živali prišle pogledat k njuni hiši, kaj se kuha. Po kosilu sta legal k počitku. Medtem  ko sta spala, pa je kar naenkrat začelo zelo pihati. Pogledala sta skozi okno in videla, da zunaj močno piha in dežuje. Videla sta živali, kako iščejo streho nad glavo, zato sta jih nekaj povabila tudi v njuno hišo. Ker so bili njuni sovaščani prijazni, so tako naredili tudi njuni sosedi. Vsakemu sta dala nekaj bučne juhe, ki je ostala od kosila in Miša je skuhala še vroč čaj. Čakali in čali so, kdaj se bo vreme umirilo, da se bodo lahko vrnili v svoje domove . Ko je bila ura že osem zvečer, so se še vedno zaskrbljeno gnetli v Miškolinovi in Mišini hiši. Odšli so spat. Zjutraj so se zbudili v sončno jutro in se, zahvaljujoč za pomoč Miši in Miškolinu, odpravili vsak v svoj dom. Po zajtrku sta Miša in njen mož zagledala majhno sovo. Videti je bila zelo lačna, zato sta jo šla vprašat kdo in od kod  je. Povedala ji jima je, da je sovica Oka in da išče svoj dom. Nahranila sta jo in ji dovolila, da si to noč lahko odpočije kar pri njima na drevesu, kjer sta ji naredila gnezdo. Zjutraj je sovico na drevesu našla punca, ki se po tem gozdu sprehaja skoraj vsako jutro. Zato sta jo Miša in Miškolin  že poznala, ime ji je bilo Pika nogavička. Zelo prijazna deklica, ki jima včasih pusti tudi kakšen košček sira. Vedela sta tudi, da ima dva prijatelja Tomaža  in Anico.  Pika je sovico videla in jo odpeljala domov, kjer je skrbela za njo. Sovici je tudi pomagala iskati njeno družino, a sovica je bila tudi pri njej kar zadovoljna, saj jo je Pika zelo razvajala. Ko je prišla zima, sta se Miša in Miškolin začela pripravljati na božič. Okrasila sta hišo in seveda tudi božično smreko. Miša je spekla tudi zelo veliko piškotov. Z Miškolinom sta se bala, da jih bo celo preveč. Prišel je božični večer in odpravila sta se spat. Nato pa sta na vratih zaslišala da nekdo trka. Odšla sta pogledat,  kdo je in ko sta odprla vrata, sta zagledala zelo lepo, z lučkami okrašeno vas in njune prijatelje ki so jima pred vrati peli božične pesmi. Zelo jima je bilo všeč. Vprašala sta jih, zakaj ves ta trud in povedali so jima, da zato, ker sta jim pomagala.

Skupaj so jedli Mišine piškote in zdaj sta se Miša in Miškolin  bala, da jih bo premalo, a  na koncu jih je bilo ravno dovolj in skupaj so božično noč prespali pri Miši in Miškolinu ter vsi srečno živeli do konca svojih dni.

NIKOLINA LOZAR, 6. d

SMRDLJIVA GOBA

Pred davnimi časi so živeli palčki. Imeli so hišo v gobi. Niso se mogli preseliti, ker mora nekdo odstraniti to gobo. Vsak dan je smrdelo, zato so poklicali fanta. Fant naj bi poskušal rešiti hišo smrdljivega plina. Fant je prišel in rekel: »Kako smrdi!« Nato je privlekel orjaški ventilator. Usmeril ga je v hišo in ga dal na največjo moč. Veter je zapihal, a smrad je bil močnejši. To ni delovalo. Nato se je fant spomnil osupljive zamisli. Prinese 23 osvežilcev za zrak. Ampak smrad je bil močnejši. Nato so premišljevali. Po dveh urah so palčki dobili idejo. Fant vpraša: »Kako vam je pa ime?«  »Jaz sem vodja palčkov Jonko, to sta Janez in Piflo.« »Hmmmmm…. Vem, po koga moramo.«

Medtem….

»Garfield, kosilo!« se zadere John. Garfield priteče in mljask mljask mljask… vse je pojedel. John prižge televizijo. Televizija se začne premikati v portal. Ven prilezejo palčki. »John, Garfield, potrebujemo vašo pomoč!« Garfield in John gresta skozi portal. Garfield in John prikukata iz portala. Garfield reče: »Kakšen svet!« John reče: »Vav!« Palček Jonko reče: »Poglejta to gobo!« Garfieldu in Johnu se za cedi iz ust.

Mljask… Mljask… Mljask…        RRRRIIIIIGGGG!!!!!

Goba je bila pojedena. Zdaj se lahko palčki preselijo. Garfield in John sta odšla skozi portal. Ko sta prišla domov, sta legla in zaspala.

Nato so živeli do konca svojih dni.

                                                                                  SVIT VERHOVŠEK, 6. d

TRIJE PRAŠIČKI IN NJIHOVI PRIJATELJI

Nekoč so živeli trije prašički, ki so stanovali v samotni vasi stran od mesta in njegovega vrveža. Nekega dne so prišli do ideje, da vsi trije odidejo na potovanje. Vsak prašiček si je izbral svoj najljubši kraj. Najstarejši se je odpravil na morje, srednji prašiček si je izbral raziskovanje gozda in najmlajši se je odpravil v gore. Dogovorili so se, da bo potovanje trajalo štirinajst dni.

Pustolovščine so se pričele. Prašiček, ki je bil na morju, je doživel veliko dogodivščin. Namakal se je v vodi, opazoval živali v njej in jedel zelo okusno in raznoliko hrano. Spoznal pa je tudi zelo veliko prijateljev. Z njim so bili vsi zelo prijazni. Povabil je vse tamkajšnje prijatelje na svojo domačijo, da se pridejo malo poveseliti. Drugi prašiček, ki se je odpravil na raziskovanje gozda, pa ni imel prevelike sreče. V gozdu se je potikal zelo lačni volk. Ko je izza grmovja zagledal prašička, mu je nato vseskozi sledil. Prašiček je imel pri tem zelo slab občutek in je slutil, da mu nekdo sledi in ga zasleduje. Kmalu zatem je srečal Sneguljčico. Povedal ji je, da ga je strah in da se boji. Sneguljčica ga je pomirila in skupaj sta odšla v njeno kočo. Skuhala je slastno kosilo. Prašiček se je šele takrat pošteno najedel. Čez nekaj časa pa je potrkalo na vrata. Ko je Sneguljčica odprla, je požrešni volk takoj planil na prašička. Vendar ga je Sneguljčica še pravočasno rešila. Volk pa se je s praznim želodcem odpravil nazaj v gozd.  Vsemu temu sta se na koncu prav nasmejala. Najmlajši prašiček, ki je odšel v gore, pa je med potjo srečal sedem kozličkov. Skupaj so se odpravili naprej. Med potjo so prepevali, jedli svojo malico in si pripovedovali šale. Ko pa so se vračali z najvišje gore, je začelo močno deževati. Vsi premočeni in premraženi so prišli v dolino. V dolini pa so jih že čakali s toplim čajem in prenočiščem. Prašiček je bil zelo vesel, da si je med tem potovanjem našel take prijatelje.

Prišel je čas in vsi trije prašički so prišli iz potovanj. Priredili so zabavo, na katero so prišli vsi iz vasi. Pripovedovali so dogodivščine, ki so jih doletele. Obljubili so si, da bodo to še ponovili.

                                                                                        VID ŠEME, 6. d

 ZLATOBRK

Nekoč je živel neki fant. Tega fanta so klicali Zlatobrk. Imel je velike in zlate brke. Te brke so bile dolge približno 3 metre. Vsakič, ko se je nekdo zagledal v njih, je postal star. Zlatobrk je imel sestrico, ki so jo klicali Zlatolaska. Njeno moč seveda že vsi poznamo. Imela sta samo očeta, ki je ves čas delal, saj je bil predsednik države. Mame nista poznala, ker je umrla že zelo zgodaj. Imela sta mačeho, ki ni bila ravno prijazna do njiju. Ta družina je bila zelo bogata. Imeli so veliko vilo, ki je imela vsaj 100 sob in 3 bazenov. Ko sta se igrala, je bilo zelo smešno videti. Zlatolaska je zmeraj postajala starejša in starejša, Zlatobrk pa je bil vsakič bolj mlad. Po vsaj 12-ih minutah sta postala spet normalna. Nekega dne sta odšla v veliko mesto. Videla sta, kar si hotel. Stopila sta v neko ulico, ki je bila zelo strašljiva. Tam sta zagledala skoraj vse pravljične junake. Prišla je čarovnica iz pravljice Sneguljčica. Prinesla je veliko jabolk. Ta jabolka so te spremenila v smešno bitje za vsaj 7 minut. Sneguljčica se je spremenila v palčka. Trije prašički so se spremenili v hišico. Cesarjevo oblačilo pa je postalo obleka… Ponesreči sta jabolko vzela tudi Zlatolaska in Zlatobrk. Zlatobrk je postal kralj dlak, Zlatolaska pa kraljica las. Njun urok se ni izničil po sedmih minutah. Zato sta hitro zbežala domov k očetu. Oče jima ni verjel, mislil je, da se samo šalita. Mačeha pa je vedela, za kaj gre, ampak njima ni hotela pomagati. Mačeha je hitro odšla v svojo skrivno sobo. Otroka sta videla, da je nekaj čudnega na njej, zato sta jo zasledovala. Videla sta da gre v tako omaro, ki je kot majhna sobica. Potem sta hitro odprla vrata in zagledala, da je notri ni. Pogledala sta med oblekami, a je nista našla. Nato je Zlatobrk dvignil neke očetove čevlje. In pokazal se je velik rdeč gumb. Zlatolaska ga je hitro pritisnila in odprla so se velika vrata. Ta vrata so vodila do skrivnega brloga. Notri sta videla mačeho in še druge zlobneže. Ena iz med njih je bila tudi čarovnica iz Sneguljčice. Videla sta, da so eni delali jabolka. Mačeha pa je delala protiurok. Oba sta videla kemikalije in vse prepoznala, ker sta rada gledala oz. brala pravljice in notri spoznala vse te reči. Mačeha ju je videla in onadva sta zbežala k očetu, ampak ju je ujela. Prisilila ju je, naj naredita protiurok, ker noče izvedeti, da je ona naredila ta urok. Naredila sta ga in ga hitro pojedla. Spet sta bila normalna. Hitro sta zbežala k očetu. Izven sobe sta zagledala očeta, kako je opazoval svojo ženo. Vse je videl. In nato poklical policijo, da so jo zaprli, preden uroči še koga drugega. Preden je stopila v policijski avto, pa je rekla: »Ah, tole mi boš še plačal!«

Otroka in njun oče pa so živeli srečno do konca svojih dni in odšli na počitnice, ker je bilo poletje.

ZOJA GRUM, 6. d

SNEGULJČICA IN TRIJE PRAŠIČKI

Pred sedmimi gorami in za tremi slapovi je živela Sneguljčica. Mama ji je umrla ob porodu. Njen oče je čez nekaj časa zasnubil neko drugo gospo, ki je postala Sneguljčina mačeha. Bila je sicer lepa, a nadvse samovšečna. Vsak dan se je gledala v čudežno ogledalo, ki ji je vedno pravilo, da je najlepša na svetu tem. Sneguljčica je že zelo odrasla. In nekega dne se mačeha spet pogleda v ogledalo, a ogledalo ji odgovori, da je sicer ona lepa, a Sneguljčica še lepša. Gospa se je zelo razjezila. Svojemu služabniku je rekla naj Sneguljčico odpelje zelo daleč na neki travnik, kjer prežijo volki in prašički. Služabnik je res tako storil. Ko je Sneguljčica postala čisto sama je hitro začela iskati najbližje zatočišče. Najprej prispe do neke slamnate hiške. Ko vstopi jo vljudno sprejme neki prašiček. Povedal ji je, da mu je ime Pino. Sneguljčica se kar naenkrat zave, da razume govor živali. S Pinotom se je že dobro spoznala. Sneguljčica je že precej vzljubila Pina. In nato nekega dne v njuno hiško vstopi zelo debel prašiček. Pove, da mu je ime Bino. Pino ga začne takoj oštevati, češ, da je zelo nevljuden, da kar vstopi v hiško. Bino Sneguljčico brž odvleče v svojo hiško iz palic. Vse ji vljudno razkaže in se ji predstavi. Ko Sneguljčica že dobro spozna Bina se kar malo že zanima za  njega. Bino jo je tudi zelo vzljubil ves ta čas. Kar naenkrat pa vstopi v njuno hiško zelo urejen in čeden prašiček po imenu Lino. Vzel je Sneguljčico in preden se zave ugotovi, da se nahaja v zelo lepi dvonadstropni hiši. Celotna je bila zgrajena iz kamna. Lino ji je vsako jutro prinesel rože. Njegov služabnik je vse skuhal in Sneguljčici je bilo v novi hiši zelo udobno glede dela. Sneguljčica se začne spraševati, od kod njenemu pujsku toliko  denarja. Ko je bila v drugih hiškah pri Pinu in Binu, ni občutila takega bogastva. Lino se je tudi veliko grše obnašal do nje kot ostala pujska. Minilo je že veliko časa, približno osem mesecev, in Sneguljčica je opazila, da njen Bino nikoli ne spusti iz rok neke očitno čarobne palčke. Nekega dne pujska vpraša, kaj je ta njegova palčka. Lino se zamisli in ji na hitro odgovori, da njo lahko to samo briga. Od takrat naprej je Lino niti pogledati ni hotel. Sneguljčica vsa užaljena prosi Lina, da mu da v roke palčko. V Linovih očeh se zasveti iskra zlobe, ko mu Sneguljčica iz rok izpuli palčko. Pujsek se spremni v zlobnega čarovnika, ki ga Sneguljčica nato hitro porine v peč. Sneguljčica hitro steče do njunih prijateljev Pina in Bina. Se jima opraviči se objamejo in odločijo, da bodo do konca življenja živeli skupaj v Binovi hiški. Tako živijo srečno do konca svojih dni.

ŽIVA REMIC, 6. d

(Skupno 125 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost