POVODNI MOŽ skozi oči osmošolcev

Poznate zgodbo o Povodnem možu? To je stara zgodba – poznali so jo še v srednjem veku, Janez Vajkard Valvasor pa je o njen zapisal, da se je resnično zgodila, in sicer leta 1574, ko se je vzvišena Urška Šefer izogibala ljubljanskim mladeničem in čakala nekoga posebnega. Ta posebni mladenič je prišel in plesal z njo. A ta neznanec je bil povodni mož. In zgodba se je žalostno končala. Vsaj tako piše J. V. Valvasor. Toda naši osmošolci menijo drugače. Preberite si nekatere izmed njihovih nadaljevanj zgodbe o Urški in povodnem možu.

POVODNI MOŽ

 Zasukala sva se

in dalje in dalje od poda spustila,

na bregu Ljubljance se trikrat zavila,

plesaje so videli čolnarji dereč,

al’ Urške videl nobeden ni več.

Vrtela sva se, vrtela, se trikrat objela,

naju potegnila je voda v svojo globino,

sva se skoraj utonila,

a rešil naju je čolnar

in odpeljal naju stran.

Prišli smo k njemu domov,

nama dal je nekaj za pod zob,

odšla sva naprej v srečo živet,

videl naju nobeden ni več.

Bila sva kot v raju, bilo je lepo,

imela sva drug drugega, in bilo je hudo.

Urška pogrešala je svet tam nekje,

pogrešala je mladen’če vse,

saj roke ji prijet mogel ni nihče.

Skregala sva se, se pobotala,

se ljubila, se imela rada,

a duše druge pogrešala sva že.

Nazaj v svet hotela sva priti,

a usoda tega ni hotela pustiti.

Ujeta sva bila tam čez 20 let,

a priti nazaj nisva mogla nikdar.

KLEMEN L.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Zagotovo me že poznate, če pa še niste slišali zame, pa nisem jaz kriv. Večina me pozna pod imenom Povodni mož, vendar mi je bilo ime Štefan, dokler nisem herojsko rešil Ljubljane pred Urško. No, mogoče bi bilo pa vseeno bolje, če bi vam povedal, kaj se je zgodilo.

Urška je bila najlepša izmed vseh Ljubljančank. Vse može je imela ovite okoli svojega prsta. Kot sokol  je prežala na vse vsaj omembe vredne moške, potem pa jih je poskusila ujeti v svoje kremplje. Znala je biti prijazna, nežna, je pa znala tudi odreči, kar se je dogajalo največkrat. Nekega dne pa so na starem trgu priredili ples, na katerem se je seveda prikazala tudi Urška. Vse je zavračala in si izmišljevala vedno nove razloge. Ko je odbila ura sedem in čez, se je odločila, da bi malo zaplesala, sem stal ob mizi, obloženi z hrano. Ko me je opazila, sem pristopil do nje in jo vprašal za ples. Ona ga ni zavrnila in začela sva plesati. Godba je nehala igrati, zato sem sam priklical nevihto, ki naju je skupaj ponesla med valove šumeče Ljubljanice. Tako sem postal junak Ljubljane. Ker Uršike ni videl nobeden več, so si začeli izmišljevati razne zgodbe o tem, kaj se ji je zgodilo. Nekateri še vedno mislijo, da se bo enkrat le prikazala, vendar to ni moj namen. Takoj za tem, ko sva padla med valove, sem jo popeljal do svoje palače. Ko je prestopila prag, je spet lahko zadihala. Tako, zdaj veste, da je še vedno živa, sicer ima več kot dvesto let.

Zdaj se razumeva precej bolje, kot sva se na začetku, ko sem jo ponesel med valove. Kar dolgo časa mi več zaupala, a zdaj, po dvestotih letih je že veliko bolje. Ker je postala preveč grda in zgubana zaradi let in vode, se ne bo več prikazala na površju.

                                                                                                                             ULA G.

URŠKA PRIPOVEDUJE

Jaz sem Urška. Nedvomno sem najlepša gospodična v celotni Ljubljani ali mogoče celo v Sloveniji. No, pustimo to. Danes vam bom povedala, kako sem pristala na dnu Ljubljanice, kjer sedaj žalostna to pripovedujem.

Vse se je začelo v nedeljo popoldan na Starem trgu. Slišale so se trobente, cimbale in gosli, kako so igrale tisto popoldne. Ljudje so plesali in se družili. Tudi jaz sem hotela plesati, a kaj, ko so se mi ponujali sami čudni in neuglajeni gospodi, če jim sploh lahko tako rečem. Iskala sem pravega lepega kavalirja, ki bi me očaral že na prvi pogled. Bilo je že pozno, ko sem jaz še vedno iskala pravega. Kar naenkrat zagledam nepopisno prečudovitega možakarja, ki je bil naslonjen na zid in gledal na plesišče. Takoj sem vedela, da je pravi in da je čas, da zaplešem. Ko opazi, da ga opazujem, pristopi in me povabi na ples. Ker sem si na skrivaj želela natanko to, ga primem za roko in odkorakava na plesišče. Ko sva začela plesati sem se imela zelo lepo. Kasneje sva plesala še hitreje in hitreje. Ostali so bili tako osupli, da so nehali igrati inštrumente in naju začeli opazovati. Začele so me boleti noge in bilo mi je čedalje manj prijetno. Naenkrat so se na nebu prikazali črni oblaki in začelo je močno pihati. Midva sva bila še edina, ki sva plesala. Hotela sem si odpočiti, a mož me je držal tako močno, da nisem mogla narediti prav nič. Plesala sva in plesala začelo je deževati in prikazale so se strele in grom. Kavarne so se začele zapirati, godci so pospravljali svoje inštrumente in ljudje so začeli odhajati. Bilo je že pozno in hotela sem oditi, a mi mladenič ni pustil oditi. Trdo me je prijel in se začel pomikati proti Ljubljanici, ki je bila na koncu plesišča. Vsi so že odšli, razen nekaterih ljudi, ki so naju gledali, kako pleševa. To mi je postajalo čedalje manj všeč in s plesalcem sva bila že čisto blizu Ljubljanice. Naenkrat mi spodnese tla pod nogami in že sva skočila v Ljubljanico. Odnesel me je do dna, kjer sedaj osamljena to pišem.

Če bi se mi to zgodilo še enkrat, bi verjetno ravnala enako, saj kdo bi se uprl tako lepemu mladeniču, ki zna tako dobro plesati. Čeprav bi raje živela na površju kot tukaj na dnu Ljubljanice. Upam, da mi enkrat uspe priti na površje.

TINKARA R.

URŠIKA ZALA, TI MOJA BOŠ OSTALA 

Ko sem Uršiko vzel, sva kot vrtinec odvihrala v moj svet. V vrtincu sem videl, da je Uršika zaskrbljena, a še vedno me je z vso ljubeznijo gledala v oči. Mislil sem, da bom to neotesano dekle vrgel svojim demonom za kosilo. Njene oči so me prevzele. V trenutku sem si premislil in jo vrgel ven iz vrtinca. Nisem prepričan, kam je odletela, ker sva imela v vrtincu res veliko hitrost. Upal sem, da bo preživela, saj je res lepa, a hkrati sem tudi upal, da se je močno udarila v glavo in da bo izgubila spomin. Vsemogočni vrtinec ni človeški in če bi ljudje izvedeli za moje ljudstvo, ker bi zaradi vrtinca postali radovedni in bi začeli iskati vse o nas, bi gotovo nastala ena izmed največjih vojn med dvema svetoma.

Ko sem prišel domov, sem se bal, kaj mi bo rekel oče. Moj oče je kralj vseh demonov. K sreči ni ugotovil, uspelo mi je vse skupaj prikriti. Mislil sem, da bom to enostavno lahko pozabil. Motil sem se. Kar naprej sem razmišljalo o njej. Nekega dne sem se odločil oditi pogledat kraj, kamor sem jo odvrgel. Ni je bilo tam. Bil sem zadovoljen, saj sem bil prepričan, da se je vrnila v svoje mesto. Nisem pomislil na karkoli drugega, kar bi se lahko zgodilo.

Ker se govorice širijo zelo hitro, sem slišal, da Uršike ni nikjer. Tolkel sem se po glavi, da je nisem vzel in kar sam pojedel. Začel sem jo iskati. Ko sem že mislil, da je konec z njo, saj sem jo iskal cel teden, sem jo zagledal v jami, kjer ni imela ničesar. Stradala je. Hitro sem jo pograbil in peljal v svoj svet. Tam sem jo skrival pred ostalimi, da je ne bi pojedli. Skrbel sem zanjo. Spravil sem jo nazaj v red. Ni bila le podhranjena, ampak je bila tudi mentalno prizadeta, saj je videla marsikaj več kot ostali ljudje.

Med zdravljenjem sva se povezala. Zaupal sem ji. Dovolil sem ji oditi v svoj svet. Prisegla je na svoje življenje, da ne bo nič povedala. Ko sem jo peljal nazaj, mi je bila videti nekam skrivnostna. Še zmeraj se mi ni zdela nič sumljiva. Poslovila sva se.

Ko je Uršika prišla v svoj svet, je povedala resnico, vse, nič ni skrivala. Začela se je vojna med dvema svetovoma. Bila je okrutna in seveda smo zmagali mi, demoni, ker imamo nadnaravne moči. To pa ni bilo najbolje, saj smo od ljudi črpali marsikaj koristnega za naše življenje. Vse je bilo pusto brez ljudi. Konec koncev so bili tudi naša najljubša hrana.

Kmalu po vojni je umrl tudi moj oče. Moj oče je bil preveč ponosen vladar. Vsak vladar demonov je lahko s svojim mečem prerezal zemljo na pol. Ker je bil moj oče tako ponosen, je na smrtni postelji rekel: »Če grem jaz, gre cel svet z mano.« Tako je bilo tudi konec Zemlje. Nekaterim se nam je uspelo rešiti in smo odšli na drug planet Pluton. Tam je vse tako stisnjeno in mrzlo. Ni mi všeč. Toda raje živim, kot da bi umrl zaradi očeta.

TIM A.

URŠKA PRIPOVEDUJE 

Neke prelepe nedelje sem se sprehajala po Ljubljanskih ulicah. Moški niso mogli odmakniti pogleda z mene, ženske pa so ljubosumno klepetale med sabo. Ko sem se tako sprehajala po starih ulicah, sem za vogalom Starega trga zaslišala zvok trobent, gosli in cimbal. Tako lepemu zvoku se nisem mogla upreti, zato sem odšla na trg.  Pod zeleno lipo na Starem trgu so plesali in peli mladeniči in mladenke. Spet so pogledi leteli vame, nekateri so celo prišli povprašat za ples, a sem jih vljudno odvrnila. Sonce je začelo zahajati, nastajal je mrak in zagledala sem ga. Videti je bil kot pravi korenjak, vsaka bi si želela z njim plesati. Zaljubljeno ga gledam in on odvrne pogled in vpraša za ples. Jaz se nasmejem in prikimam. Že dolgo nisem plesala, saj sem čakala na prav njega. Plesala sva in plesala, počutila sem se, kot da letiva, nakar so vsi ostrmeli in trobente so nehale igrati. Kar naenkrat se začne temniti in okoli naju je dim, on pa je govoril: »Le urno stopaj, Uršika.« Priznam, da mi je srce skoraj zastalo. Sukala sva se in sukala vedno hitreje, nisem vedela, kje sva in kam greva. Od tega trenutka naprej se ne spomnim nič več, le, da sem se zbudila v temni sobi in od takrat sem tukaj. To mi je dalo misliti, da ni vse v izgledu in privlačnosti in žal mi je bilo, da sem jih toliko prej zavrnila.

TAJDA G.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Z Uršiko sva pod vodo bivala zdaj že par mesecev. Zadnje čase pa se me je začela izogibati. Ne pogovarjava se več tako, kot sva se včasih.

Včeraj pa sva se zelo sprla. Zato je vzela svoje stvari ter hotela iti domov. Dopovedal sem ji, ko se enkrat sem preseliš, nikoli več ne odideš, a ona me ni niti malo poslušala. Minilo je par let. Včasih sem jo opazil, kako je šla v trgovino ali po opravkih, a nikoli se nisem upal pokazati. To me je žrlo. Odločil sem se, da ji bom pripravil presenečenje. Čez par dni sem šel na površje, da bom spregovoril z njo. Ni šlo dobro. Ko sem prišel do njene hiše, me je nagnala stran in rekla, da se nikoli ne smem več vrniti. Skoraj sem že obupal nad najino ljubeznijo, a nisem se vdal. Hotel sem spregovoriti z njenim očetom, saj je bil edini, ki me je še poslušal. Rekel je, da je pod stresom zaradi nove službe, ter da je osamljena od takrat, ko je odšla. Zato sem se odločil, da bom še enkrat poskusil govoriti z njo. Rekel sem ji, da sem nama pripravil presenečenje, tudi opravičil sem se ji.

Privolila je, ter šla z mano. Obljubil sem ji, da ji bom pustil iti na površje, čeprav mi to ni bilo všeč. Od takrat naprej se nisva več prepirala, ter sva samo uživala z drug drugim.

TAJA R.

URŠKA PRIPOVEDUJE 

V nedeljo zvečer bo na Starem trgu v Ljubljani ples; to je bila najbolj pogosta tema, o kateri se je govorilo že mesec pred plesom. Vedela sem, da bom najlepše dekle tam, zato se nisem dosti obremenjevala. Teden pred plesom sem si kupila najdražjo obleko, kar sem jo lahko našla. Vsi ugledni moški so se obračali za mano. Veliko se jih bori za mojo roko, a ne vejo, da oni niso dovolj dobri zame. Moj bodoči mož bo moral biti bogat, ugleden, lep moški. Ampak takšnega pa v Ljubljani še nisem našla. Pa je napočila nedelja in s svojo sestro, ki je bila zagotovo manj privlačna od mene, sva se odpravili na ples. Ko sem hodila, sem čutila poglede – vsi so me občudovali. Vsa dekleta so bila ljubosumna name in na mojo obleko – vsa so si želela, da bi tudi njim moški posvetili toliko pozornosti, kot so jo meni. Stala sem pri mizi s sokom, ko se je prikazal uglajen visok moški z lepimi črnimi lasmi in nebeško modre oči so se mu svetile, ko je sonce posijalo vanje. Vitka postava in dolge noge. V trenutku mi je srce zastalo. Pogledal me je in se mi nasmehnil. Počasi je prikorakal proti meni in me pozdravil. Pokleknil je in me prosil za ples. Videla sem izraze na obrazih drugih deklet, ki so pokala od ljubosumja. Ta trenutek mi je zelo prijal. Pokimala sem mu. Prijel me je za roko in začela sva plesati; z boljšim plesalcem še nisem plesala. A tempo se je stopnjeval in stopnjeval. Nisem ga mogla več dohajati. Prosila sem ga, naj se ustavi, a se ni, takrat sva že po mostu drvela. Odrinil se je in v bele valove sva se zvalila. Zadnje, kar se spomnim, da globok dih sem zajela in se nikoli več zbudila.

NEŽA V.

 URŠKA PRIPOVEDUJE

Zgodilo se mi je neko nedeljo popoldan. Stala sem na plesu in čakala, da me nekdo povabil plesati. Veliko mladeničev je prišlo, a sem vse odslovila, saj sem se le v enega zaljubila. Kasneje me ja ta mladenič prosil za ples; seveda sem zelo veselo in neučakano privolila. Počutila sem se zelo veselo in zaljubljeno. Plesala sva, kot da bi lebdela, plesala sva tako kot še nikoli, oba zadovoljna. Tako zelo in močno sva plesala, da sem si že hotela oddahniti, vendar mi ni dovolil. Sedaj so se prikazali temni oblaki, pa sva še kar plesala. Vsi so naju gledali in se bali. Govoril mi je, da naj se ne bojim in naj mu zaupam. In sem tudi mu. Zdelo se mi je čudno, saj sva se približevala reki Ljubljanici. Popeljal naju je skupaj v velike valove Ljubljanice in tam so vsi se ustrašili. Mladenič je zdaj znan kot povodni mož. Nikoli ne bi ponovila izkušnje ali še enkrat poskusila.

MIJA Š.

POVODNI MOŽ

Bilo je popoldne. Iz dna Ljubljanice sem priplaval na površje in se odpravil proti Staremu trgu. Tam so pod zeleno lipo veselo igrali na trobente, gosli in cimbale. Plesalci so se vrteli, drugi pa posedali, klepetali in se veselili.

Čez nekaj časa je na Stari trg pristopicala samovšečna, a lepa Urška. Takoj sem vedel, kakšna je, saj imamo povodni možje v telesu živec, ki to zazna. Druga dekleta so se bala, da bi izgubila svoje fante, saj so vsi občudovali samo Urško. Videl sem, kako odklanja prošnje za ples. Nato pa se je ozrla proti meni in vedel sem, kaj moram storiti, da jo bo to njeno obnašanje izučilo.

Zaprosil sem jo za ples in zaplesala sva. Na nebo so pridrveli črni oblak in pripravljalo se je na nevihto. Malo kasneje je prišel še vihar in vedno hitreje sva sukala najine pete. Urška si je želela malo oddiha, a ji tega nisem dopustil. Sukala sva se in sukala in nato zavila v reko. Še danes vsi mislijo, da sva se utopila, toda jaz sem jo odpeljal v svoj dom.

Od tega trenutka so minili že meseci in leta. Prvih nekaj mesecev je Urška samo spala. Ko se je po dolgem času zopet zbudila, se je najprej pogledala v ogledalo in zakričala na ves glas. V ogledalu je namreč videla sebe obdano s travo, algami in drugimi gnusnimi rastlinami. Ko se je končno uredila, da si je bila všeč, je prišla iz hiše ter zagledala mesto podvodnih ljudi. Bila je zelo začudena in začela se je zmrdovati. Povodni ljudje smo pošteni in nismo samovšečni, zato smo to želeli naučiti tudi Urško. Naj vam povem, da se je Urškino obnašanje malo izboljšalo. A še vedno jo učimo, kako se mora obnašati. Naučili smo jo, kako delati, saj prej ni znala ničesar. Zdaj pa povodnim ljudem pomaga pri različnih opravilih. Po mnenju nas povodnih ljudi Urškino obnašanje do ljudi v nadvodnem svetu ni bilo v redu. Fante je vlekla za nos.

Če se mogoče sprašujete, kdaj se vrne nazaj v nadmorski svet, vam povem, da je to v njenih rokah. A dokler ne bo spremenila svojega obnašanja, je ne bomo spustili od tod. Vsak človek se mora lepo obnašati do soljudi in to Urškino obnašanje v podvodnem svetu popravljamo še danes.

META Z.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Urška je zelo lepa, oči ima kot biser in lase kot žamet. Od prvega dne, ko sem jo zagledal, mi je naredila sonce pred očmi. Zato sem jo vzel k sebi, da bi imel več časa z njo.

Kot že veste, sem prišel na ples na Starem trgu pod zeleno lipo in čakal na Urško, da me zagleda. Vedel sem, da me bo opazila in me tudi je. Take oči ima, kot so mi pripovedovali. Približevala se mi je in jaz sem se njej. Vprašal sem jo za ples. Plesala sva in plesala, najine noge so poletele in postala sva lahkotna kot peresce v vetru. Takrat se je zares pojavil veter. Prinesel je oblake, črne, strašne, prišlo je šumenje, grmenje, vršenje in midva sva še vedno plesala. Bližala sva se robu mosta. Bila sva že čisto pri ograji. Takrat sem pa Uršiko prijel in z njo padel v vodo. Bila je čisto zbegana. Ni vedela, kaj se dogaja. Ni vedela, v kaj sem jo spremenil. Ko je opazila ogledala in svojo podobo, je zakričala. Postala je meni podobna. Jaz sem vendar povodni mož. Ona pa sedaj povodna gospa. A njej ni bilo všeč, da je postala taka. Bila je polna sebe. Polna svojega videza. In ni bila hvaležna, da je z mano. Pustil sem jo pod vodo. Nisem je vrnil več na kopno in to je tudi edino prav.

Uršika je torej mala razvajena deklica, katera želi imeti lep videz in lepega moža. Zdaj pa ima moža, kateri ji je dal moč, da živi pod vodo in ona je nehvaležna. Za vedno jo bom pustil pod vodo, da bo videla, da življenje ni samo videz. Ampak za enkrat ji še ne gre najbolje. Upam, da se bo hitro zamislila, ker mi gre že malo na živce.

LINA L.

URŠKA PRIPOVEDUJE

Jaz sem Urška in povedala vam bom zgodbo, ki se zame ni končala ravno najbolje … Takole je bilo.

Bilo je v nedeljo popoldne, ko je bil organiziran ples na Starem trgu. Seveda smo vse punce šle in bile smo zelo vznemirjene. Ko smo prišle tja, sem opazila zelo lepega mladeniča. Všeč mi je bil takoj, ko sem ga opazila. Zelo sem si želela plesat z njim, zato sem pristopila malo bližje. Mladeniča sem opazovala z zaljubljenimi očmi. Potem pa me je opazil. Mislim, da se je tudi on zaljubil vame, ampak tega pač ne morem trditi. No, ko me je opazil, je pristopil k meni in me vprašal, če bi plesala z njim. Jaz sem bila zelo vesela in sem povabilo takoj sprejela.

Ples se je začel in začela sva plesati in se vrteti. Kar naenkrat pa sva se začela malo hitreje vrteti. Mladenič me je vrtele hitreje in hitreje. Vsi so nehali plesati, in naju začeli opazovati, midva pa sva se še vrtela hitreje in hitreje. Potem pa me je mladenič plesaje odpeljal do Ljubljanice in kar naenkrat se znajdem v vodi. Nisem vedela, kaj se dogaja, ampak sem samo tonila globje in globje v vodo. Od takrat se nisem več vrnila nazaj.

Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem mu zaupala. Zato tudi vam svetujem, da niste preveč naivni.

EMA M.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Ravno sem v svoji votlini na dnu Donave užival v popoldanskem počitku, ko mi je zazvonil telefon. Javil sem se. Klical je moj stari prijatelj, ki se je že pred leti preselil v Ljubljanico. Povedal mi je, da imajo nocoj na Starem trgu v Ljubljani zabavo, na katero so povabljeni prav vsi. Ker ima tako moč, ki napove prihodnost, mi je povedal, da bo prišla na ples tudi neka Uršika, ki si zasluži pošteno lekcijo, saj je tako važna in samovšečna. Moral sem iti tja, saj sem edin lep povodni mož v celotnem kraljestvu. Ni se mi ljubilo, a sem pristal. Odpravil sem se ob petih, ob sedmih pa sem že prispel.

Izstopil sem na postaji Stari trg, ozirajoč se za slavno Uršiko. Opazil sem jo. Takoj se mi je zazdela lepa, a po svojih izkušnjah sem presodil, da mora ona prva priti k meni, če ne, me bo zavrnila. In res je že čez nekaj trenutkov prišla. Bil sem živčen, saj je celotno kraljestvo od mene pričakovalo res veliko. A živčnost je bila odveč saj sem bil tudi jaz Uršiki všeč. Delal sem se skrivnostnega, romantičnega in šarmantnega, saj to najbolj privablja ženske. Že je bil blizu moj uspeh, da bi Uršiko odpeljal v Ljubljanico in do Donave, a je postala utrujena. O moj bog, današnja mladina je očitno nesposobna plesati tako, kot smo včasih mi plesali. A izkušnje so mi že spet rešile kožo. Ni hotela izpasti reva, zato je vztrajala s plesanjem, ko sem ji to povedal. Počasi so tudi mene že začele boleti noge, a ne bom odnehal. Samo še malo, samo še malo in … Čof, pristala sva v Ljubljanici. Kakšno olajšanje. Na kopnem sem lahko največ eno uro, drugače postanem pravi človek. Ups … Na kopnem sem bil dlje kot eno uro, kar pomeni, da … khm, khm. Ne … morem … dihati … pod … vodo … Na srečo naju je tok odnesel že do Litije, saj bi bilo to prav sramotno, če bi me Ljubljančani po teh dogodkih videli tako slabotnega. Še vedno moram ohranjati nek status, da se me bojijo. Tako sva izstopila v Litiji in še sreča, da je bila Uršika v nezavesti, drugače bi vsem povedala, kaj se je zgodilo. Problem. Nisem vedel, kaj naj storim, da pridem nazaj v vodo. Nazadnje sem se odločil, da pokličem svojega starega prijatelja, ki živi v teh vodah. Nenazadnje, mi je on rekel, naj grem po Uršiko, zdaj imam pa pravi škandal zaradi tega. Na srečo se je javil. Vse sem mu povedal in v hipu je prišel k meni. Povedal mi je, da če hočem spremeniti nazaj v povodnega moža, moram poljubiti eno povodno damo. Ampak, saj sploh ni povodnih dam! Prijatelj je imel zelo zvit načrt.

Uršiko sva prebudila in brez vprašanj jo je poljubil. Tako je postala prva povodna dama v zgodovini. Uršiki sem vse povedal in jo prosil, če me lahko poljubi, da bi tudi jaz lahko postal povodni mož. Rekla je, da lahko, a le, če se bom z njo poročil. Privolil sem, saj druge izbire praktično nisem imel. Tako še danes z njo živim (povem vam, to je obup).

ELA B.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Urško sem nekega popoldneva odpeljal na ples in plesala sva in plesala, dokler se nisem razjezil in jo s sabo odpeljal v reko. Ljudje še vedno mislijo, da sva nekje v Ljubljanici po vsej verjetnosti že mrtva, da sva izginila, kar izpuhtela. Naj vam povem – nič od tega ni res, no vsaj ne popolnoma res. Ko sva tako plesala in sem se razjezil, sem dobro premislil, preden sem jo odpeljal v vodo. Prišel sem do odločitve, da jo bom odpeljal v vodo in odšel globoko do dna Ljubljanice, kjer imam portal do mojega  sveta. Kot že veste, nisem bil videti popolnoma običajno. To je zaradi tega, ker sem v resnici iz čisto drugega sveta. Svet čarovnij je moj dom, tam sem se rodil, odraščal, imel prijatelje … no, saj veste, približno vse, kar imate vi v svojem svetu. Ena in edina stvar, ki pa me je res motila, je bilo to, da nikjer nisem našel svoje sorodne duše, žene, punce … kakor koli jo že imenujete v vašem svetu. Velikokrat sem sanjal Urško in vsakič se mi je delo tako resnično. Zato sem se odločil, da jo bom poiskal, verjel sem, da so moje sanje resnične, da je tudi ona resnična. Tako sem našel ta portal, čez katerega sem jo nato odpeljal. Takoj sem jo prepoznal. Na začetku nisem imel namena, da jo odpeljem, a ko sem se razjezil, sem se odločil, da jo bom. Prav srečen sem, da sem jo odpeljal s sabo zdaj, da sva lahko srečna skupaj do konca najinih življenj.

AJDA Z.

POVODNI MOŽ

Z Uršiko urno oddrvela sva v reko, da naju je hitro odnesla naprej, po toku, ki vodi do doma osorej. Močno grmenje in bučno šumenje spremljalo naju je dolgo v noč. Vsa onemogla in lačna in trudna prispela domov sva pozno v noč. Dolgo, predolgo na mehkem sva spala, dok najini udi se niso dovolj odpočili, nato  okrepčala se z virom moči, ki kri požene po celem telesi in vlije ta pravo ti barvo v oči. Res čudno je sprva bilo mi življenje, ker nisva imela dovolj besedi, po mescu al dveh bilo je že bolje, ko privadila družbe  moje se je. Le včasih, ko misel ji uhajala je nazaj, potočila je solzo ali več na skrivaj. Delal sem se, kot da je ne vidim, čeprav skriti ni znala teh solznih jih dni. Precej počasi pozabila daljne je kraje in stežka pričela živeti na novo. Po tolikih letih še včasih me vpraša, kaj misliš, al tam pod lipo na trgu Starem še pleše se in igra? Al še pojejo gosli in cimbale ter done trobente zvok? Bi zbrala moči, odšla bi rada tam gori na ples, ak zbereš pogum, bom srečna zares. Dolgo premišljujem, ponoči ne spim in če se odločim, morda pa res, nekoč z Uršiko na površje odhitim.

TILEN J.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

Sem Povodni mož. Spoznal sem prelepo dekle in se zaljubil vanjo v trenutku, ko sem jo videl. Njeno ime je Urška. Vsi so jo imeli radi. Izbrala pa je mene. Spoznala sva se na plesu. Celo mesto se je zbralo pod razkošno lipo. Mize so se šibile pod dobrotami. Urško hrana ni zanimala. Iskala je lepega, dobrega plesalca. Bila je izbirčna in zahtevna.

Za mizo pogrnjeno z rumenim prtom, sem sedel jaz. Lep in vpadljivo oblečen. Opazila me je. Njene prošnje po plesu nisem mogel zavrnit, saj je bila prelepa. Plesala sva skoraj vso noč. Po plesu sva se z motorjem hitro odpeljala v noč. Zaradi slabe vidljivosti in prehitre vožnje sva se zaletela v ograjo na mostu in padla v reko. Tok naju je odnesel v širna morja. Od tistega dneva ni nikoli več prišla na površje. Razumeva se dobro in živiva v mojem gradu v oceanu.  Vsak dan pleševa in se učiva trike in igrava družabne igre. Pravi, da ne pogreša površja in da noče iti nazaj, ker ji je v oceanu veliko bolj zabavno in zanimivo. Rada raziskuje ocean in spoznava nove stvari. Rib je res ogromno. Strah me je, da ko bo vse raziskala, ne bo več želela biti tukaj. Bojim se, da se bo želela vrniti domov.

Malo stika s površjem vseeno ohranjava. Kdaj pa kdaj grem sam na površje, da ji kupim njeno najljubšo hrano. Tudi jaz imam rad kopenske jedi, ker sem se že naveličal rib in ostale morske hrane. In na površju najdem vedno nove okuse, vonje, barve hrane. V oceanu so vedno iste alge in ribe.

                          NIK J.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

In ples se je nadaljeval pod vodo. Plesala sva in plesala. Vse do sotočja Save in Donave, kjer stoji pod vodo moj Beli grad. Močno sem jo držal čez pas, a se je prepustila vrtincu, kot bi vedela, da se je to moralo zgoditi.

Ko sva prispela me je vprašala:

»Zakaj si me odpeljal, Povodni mož, kaj sem ti storila?«

Povedal sem ji, naj se spomni na svojo prevzetnost in domišljavost, na svoj odnos do fantov, ki jim je zmešala glave in prizadela srca. In dobila bo odgovor.

Čas v Belem gradu je tekel, Urška zala pa je imela možnost razmišljati o sebi in o svojem odnosu do drugih. Spoznala je, da se je napačno obnašala.

In sam sem verjel vanjo, vedel sem, da se v njej skriva dobra duša, ki se le ni zavedala, da nekaj počne narobe.

Čas pa je tekel in tekel. Ko sem dobil občutek, da bi jo lahko odpeljal nazaj, ker se je spremenila, sem jo vprašal:

»Urška, spoznala si zmoto, spremenila si se. Ali želiš, da te odpeljem domov?«

» Ne, dragi moj Povodni mož, odprl si mi oči in srce. Želim ostati s tabo do konca življenja, tu na sotočju Save in Donave, kjer stoji tvoj Beli grad.«

In Uršike videl nobeden ni več …

TAI J. K.

POVODNI MOŽ PRIPOVEDUJE

    Vsi so govorili o njej. Bila je najlepša v mestu. Veliko moškim je zmešala glavo in mnogo žensk je spravila v jok. Bila je pretkana, moške je rada vlekla za nos. To je bila ona, o njej so vsi govorili. Ime ji je bilo Urška. Ker so vsi govorili o njej, sem se odločil, da se odpravim na ples. Ples je bil na Starem trgu v Ljubljani. Zbrane je bilo veliko ljubljanske lepote, med njimi je bila tudi Urška. Toda ona ni bila danes najbolj razpoložena za ples. Vse je zavračala in iskala izgovore, dokler ni zagledala novega obraza. In to sem bil jaz, Povodni mož. Zaljubljeno me je gledala, me želela zavesti. Opazil sem jo. Pristopil sem k njej, ji povedal, da sem že slišal o njej in jo povabil na ples.

Vrtela sva se in vrtela. Plesala sva, kot bi naju nosil vihar. Ob pogledu na naju so vsi obnemeli in tudi glasba je nehala igrati. Stemnilo se je, začelo je grmeti in pihal je veter. Nagovarjal sem jo, naj se ne boji grmenja, vetrov, šumenja. Naj le urno in hitro stopi, saj je že pozno. Urška se je želela ustaviti in odpočiti. Nisem ji dovolil. Rekel sem ji, naj pohiti, in zasukala sva se še hitreje. Oba sva izginila v vrtincu Ljubljanice. Vrtinec so videli čolnarji in vsi so onemeli, saj so se ustrašili za Urško. A Urške ni videl nobeden več. Z Urško naju je odneslo daleč na dno Donave. Tam sem ji predstavil svoj svet, svoje prijatelje in družino. Razložil sem ji, da to, kar je počela v Ljubljani, ni bilo pošteno do ostalih, saj je bilo njeno početje nesramno, neolikano, neprimerno. Povedal sem ji, naj se vedno postavi v vlogo drugih, preden kaj naredi in reče. In če ne želi biti prizadeta ona, naj tudi ona ne prizadene drugih oseb. Razložil sem ji, da dokler ne bo razumela, da to, kar je počela, ni bilo prav, je ne bom spustil nazaj v Ljubljano. Moram vam povedati, da se je Urška že zelo spremenila. Odločila se je, da se ne želi vrniti nazaj v Ljubljano, saj ji je na dnu Donave veliko bolje. Odkar se je spremenila, je tudi začela drugače gledati na svet. Ne boste verjeli, tudi zaljubila se je. Ta oseba v katero se je zaljubila, ji je veliko svetovala, pomagala, jo usmerjala. In ta oseba, če še niste ugotovili, sem jaz. Tako sva se odločila, da si bova ostala zvesta do konca življenja.

Za konec naj vam povem, da sem vesel, da je mojo pomoč in ugrabitev sprejela pozitivno in dobronamerno. Da sem ji lahko pomagal, da se je spremenila v boljšo osebo, kot je bila. In naj vam zaupam, da se vsako leto v mesecu decembru vrneva na površje Ljubljanice in si ogledava praznično okrašeno staro Ljubljano. Letos pa me skrbi zaradi nastale situacije z virusom ali bova srečala kakšno osebo z nasmehom na obrazu in iskrico v očeh kot vsa ta leta do sedaj.

NIKOLINA R.

(Skupno 287 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost